Podobe Znanja

Podnebne spremembe v pomembni meri vplivajo tudi na trdnost in stabilnost tal pod našimi nogami. Tla pod našimi nogami kar po definiciji razumemo kot trdna. Dokler nas seveda kak dogodek, denimo potres, plaz ali podor ne opomni, da temu seveda ni tako, da so tudi na videz trdne kamnine neprestano izpostavljene pritiskom in spremembam in da imajo svoje šibke točke. Danes te šibke točke še dodatno slabijo posledice podnebnih sprememb. Višje temperature, intenzivnejše padavine in pogostejši vremenski ekstremi postajajo vse bolj pomemben dejavnik, ki vpliva tudi na potencialno nevarne premike tal. Kako in na kakšne načine je mogoče danes to dogajanje v tleh razumeti, napovedovati in potencialno tudi omejevati, raziskuje geologinja dr. Mateja Jemec Auflič z Geološkega zavoda Slovenije.

Na oblikovanje zgodovinskega spomina vplivajo številni dejavniki in iz tega, kar je v nekem času pozabljeno ali potisnjeno vstran, se lahko naučimo prav toliko, kot iz tistega, kar je izpostavljeno. Če se preteklost nemara iz današnje perspektive zdi premočrtna, so v vsakem konkretnem trenutku vedno odprte najrazličnejše možnosti, najrazličnejše poti. O spominu in pozabljanju; o nastajanju slovenskega naroda ter o tem, zakaj jugoslovanski narod ni imel priložnosti nastati in zakaj je to danes sploh pomembno, v tokratnih Podobah znanja razmišlja kulturni antropolog prof. dr. Božidar Jezernik.

Cianobakterije skrivajo številna presenečenja: ustvarile so kisik v atmosferi, pa fosina goriva, so odličen prehranski dodatek in vir številnih potencialno koristnih snovi. Nekatere vrste pa proizvajajo tudi nevarne cianotoksine. Letošnje pomanjkanje vode v jezerih in rekah je marsikje spremljalo tudi intenzivno razraščanje alg in cianobakterij. Slednje lahko predstavljajo resen problem. Cianotoksini, ki jih nekatere vrste proizvajajo, so namreč zelo nevarni. A po drugi strani so prav cianobakterije odgovorne za razmah življenja na Zemlji. So prvi organizmi, ki so začeli ustvarjati kisik in s tem povsem spremenili ozračje planeta. Danes pa znanstveniki odkrivajo njihove nove in nove uporabne lastnosti: od zdravilnih učinkovin do vira biogoriv. Cianobakterijam in še prav posebej njihovim toksinom se posveča doc. dr. Tina Eleršek z Nacionalnega inštituta za biologijo, tokratna gostja Podob znanja.

Geograf in speleolog o izginjanju Triglavskega ledenika, novih pristopih k raziskovanju preteklih podnebnih sprememb, onesnaženosti naših jam ter novih globinah Skalarjevega brezna. Letošnje ekstremno sušno leto tudi Triglavskemu ledeniku ni bilo naklonjeno. Samo v zadnjem tednu je se je skrčil za 20 cm, njegova globina je samo še med 4 in 5 metri. To so najbolj sveža poročila izpod Triglava, kjer je v tem tednu dr. Jure Tičar z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU sodeloval pri raziskavah, s katerimi skušajo na inovativen način določiti zgodovino ledenika pod Triglavom. A to ni edino raziskovalno področje, ki se mu dr. Tičar posveča. Še teden dni prej se je denimo spustil do novih globin Skalarjevega brezna na Kaninskih podih, ki tako iz odprave v odpravo pridobiva na globini. Jame pa skrivajo še druge skrivnosti, ne zgolj neodkritih globin. Pogosto jih povezujemo z lepotami kapnikov, a v slednjih se je skozi dolga tisočletja naložil zapis o podnebnih pogojih v oddaljeni preteklosti. Z njihovo a

Strokovnjak za ekologijo celinskih voda ugotavlja, da je naše razmišljanje pogosto preveč antropocentrično in da bomo zgolj z inženirsko gradbenim pristopom le zmanjšali samočistilno sposobnost vodnih ekosistemov. Letošnja izredna in izredno vztrajna suša je nazorno pokazala, da se tudi v pregovorno z vodo bogati Sloveniji kaj lahko soočimo z izrednim pomanjkanjem te za življenje ključne tekočine.»Najbolj ogrožene so tiste manjše tekoče vode, ki imajo že sicer nizke pretoke. Takih imamo v Sloveniji več kot polovico in večina teh je že presahnila,« je izpostavil biolog prof. dr. Mihael Toman z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.Vremenski ekstremi, kakršna je letošnja suša, se bodo v prihodnosti pojavljali vse pogosteje. Pri tem pa so še večji problem, kot sama suša, naši posegi v prostor, v struge rek in potokov in njihovo neposredno okolico.»Ena najbolj destruktivni stari, ki jih počnemo, je to, da prekinjamo povezanost vodnega kroga od izvira do izliva ali da celo prekinjamo prehajanje površinske

Ob 140. obletnici rojstva Alojza Gradnika preverjamo, kako je njegov opus pa tudi ustvarjanje drugih književnikov z zahodnega konca našega narodnega ozemlja zaznamoval njihov položaj na stičišču z romanskim svetom Čeprav je Eros Tanatos ena najbolj znamenitih pesmi, kadarkoli napisanih v slovenskem jeziku, se zdi širši pesniški in prevajalski opus Alojza Gradnika, ki se je rodil v začetku avgusta pred 140 leti, manj pozorno, manj natančno bran kakor nekdaj. Zato smo v tokratne Podobe znanja povabili literarno zgodovinarko in predavateljico na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Ano Toroš, da bi nam ponovno približala velikega pesnika Goriških brd. Naša gostja je namreč izvrstna poznavalka Gradnikovega življenja in dela, navsezadnje mu je pred nekaj leti posvetila tudi intrigantno monografijo O zemlja sladka: kamen, zrno, sok : Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet. In čeprav je bil pesnik svojo umetniško besedo vselej pripravljen zastaviti tudi za obrambo slovenskega značaja svoje

Rodovitno prst v zadnjih desetletjih siromašimo in izgubljamo z izredno naglico, a pravzaprav niti ne vemo, kaj s tem izgubljamo. »Večina študij, ki se ukvarja z biotsko raznolikostjo, se sploh ne sprašuje, kakšna je funkcija teh organizmov, tiste, ki pa se ukvarjajo s tem, tega ne počnejo z vidika celotne združbe, ampak se osredotočijo na en organizem oz. na manjšo skupino organizmov. Samo 0,3 odstotka raziskav pokrije oba vidika,« izpostavlja velike bele lise našega poznavanja tal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. Ogromne razlike so tudi geografsko. Najbolje so raziskana tla v razvitih državah zmernega pasu. »V svetovnem merilu so najbolje raziskana območja Zahodne Evrope, Severne in Srednje Amerike ter Jugovzhodne Azije, bele lise pa zevajo preko celotne Afrike, hladnejših območij planeta ter na splošno južne poloble.« A tla niso le dom najrazličnejših, v pretežni meri nepoznanih organizmov, so tudi največji rezervoar genov za odpornost na antibiotike, kar postaja z vidika vse večje od

Si lahko zamišljate, da bi iz odpadnih vod pridobivali dragocene elemente, iz odpadne elektronike pa redke zemlje? Ali da bi vam senzorji sproti sporočali, kakšno je stanje živil v vašem hladilniku in kakšne kakovosti je voda, ki jo pijete? V vseh navedenih primerih gre za pomemben korak naprej bolj trajnostno zastavljenem pristopu do cele množice stvari, ki jih danes tako ali drugače uporabljamo in tudi mečemo stran v prevelikih količinah. Imajo pa še eno skupno točko. V vseh teh primerih se v njihovem jedru skriva nanotehnologija, eno najbolj hitro razvijajočih se in obetavnih področij današnje znanosti in tehnologije. Z zgoraj naštetimi možnostmi in še kako dodatno, pa tudi s prenosom v gospodarstvo, se ukvarja dr. Aleksandra Lobnik, redna profesorica in vodja Laboratorija za kemijo in okoljevarstvo na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru ter direktorica Inštituta za okoljevarstvo in senzorje. Ponovitev oddaje.

Sodobni napredni materiali lahko ponudijo celo vrsto presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. Ponovitev oddaje.

Koliko smo dejansko dorastli trajnostnim vidikom načrtovanja mest? Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Pon

Stres ne prizadene le ljudi, s stresnimi dogodki se spoprijemajo vsa živa bitja, tudi rastline. Podnebne spremembe in vse pogostejših vremenskih ekstremov pa seveda stresne dogodke tudi za rastline hitro množijo. A za rastline – za razliko od živali in seveda ljudi – ne glede na okoliščine, beg ne pride v poštev. Kako torej spremljati stres pri rastlinah, njegove učnike na organizem in kako – konec koncev – pri kulturnih rastlinah izboljšati odpornost na stresne dogodke. To je ena izmed tem, ki jo preko matematičnih modelov raziskuje dr. Anže Županič z Nacionalnega inštituta za biologijo. Tu so še raziskave in razvoj novih orodij za testiranje kemikalij, s katerimi bi se lahko izognili poizkusom na živalih, metode za spremljanje nano in mikro plastike v vodih okoljih ter raziskave vpliva staranja na določene procese v delovanju človeškega črevesja, ki jasno kažejo, da so med človekom in denimo mišmi, ki se uporabljajo kot standardni model za preučevanje črevesnih bolezni, pomembne razlike.

Metoda CRISPR/Cas je v zadnjem desetletju temeljito revolucionirala vede o življenju. Z njeno pomočjo je postalo spreminjanje in urejanje genov sorazmerno preprosto. Skupini slovenskih znanstvenikov je zdaj uspelo metodo še izboljšati, s tem pa tudi njeno učinkovitost pri zdravljenju cele vrste bolezni. Kako delujejo izboljšane genske škarje in kaj bi lahko našemu prostoru prineslo bolj sistematično uvajanje novih, naprednih metod zdravljenja v klinično prakso, je pojasnil dr. Duško Lainšček s Kemijskega inštituta.

Oceani so od začetka industrijske dobe absorbirali 90 odstotkov presežne toplote in 25 odstotkov ogljikovega dioksida ter se segreli za 1,3 stopinje Celzija. Toplejši oceani zdaj že precej slabše absorbirajo toplogredne pline, toliko hitreje pa se dviguje morska gladina, je povedal oceanograf dr. Matjaž Ličer z Agencije za okolje in Morske biološke postaje NIB. Kje se skrivajo točke preloma, nam ni zares jasno Kar nekaj potencialnih točk preloma, ki utegnejo že tako nagle spremembe, prestaviti v še hitrejše obrate, skrbi znanstvenike. Med njimi je taljenje ledenega pokrova na Antarktiki, kjer je shranjeno 70 odstotkov vse sladke vode na planetu. Danes še ni povsem jasno, na kateri točki bi utegnilo biti taljenje tamkajšnjega ledu ireverzibilno, ne glede na naše nadaljnje ukrepe in politike. Razlog več, da je potrebno izpuste zmanjšati takoj. Znanstveniki sicer za zdaj napovedujejo bolj zmerne, a še vedno boleče scenarije. Če bomo v polnosti implementirali Pariški in Glasgowski dogovor, nas čaka dvig povprečn

V kakšni formi je danes Evropska unija, da naslovi obsežne in prepletene krize zdajšnjega trenutka, ko so se je z vojno v Ukrajini zamajali ključni temelji povojne svetovne ureditve? Kaj se je naučila iz preteklih kriz in kako bo začrtala svoje prioritete? »Trenutno je vprašanje ozemeljske celovitosti Ukrajine, njene suverenosti, ter uporaba vojaške sile v neposredni soseščini Evropske unije, bolj prioritetno kot pa kakovost demokracije na Poljskem in Madžarskem,« je med drugim izpostavila dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica za področje mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Samotarske zvezde, kot je naše Sonce, v vesolju niso v večini. Polovica zvezd, ki jih vidimo na temnem nebu, je namreč dvozvezdij. Kadar je na nebu le malo zvezd, zremo skoraj samo v dvozvezdja. Na to, kako rade se zvezde družijo, najbolj vpliva njihova masa. Bolj ko so zvezde masivne, bolj verjetno je, da bodo v paru ali v še bolj številčni kompoziciji. Trenutno najbolj številčna poznana gravitacijsko povezana zvezdna kompozicija šteje sedem zvezd, je povedal astrofizik asist. dr. Gregor Traven s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Najdejo pa se tudi zvezdni pari, ki so izredno blizu skupaj. V članku v reviji Nature Astronomy so tako poročali o četvernem zvezdnem vrtiljaku, o dveh parih dvojnih zvezd, ki sta med seboj oddaljena približno toliko kot Sonce in Jupiter in se obkrožita v šestih letih. Zvezdi, ki sta v paru, pa druga okoli druge zaplešeta v 4 oziroma 20 dneh. Glede na razmere, ki so nam znane iz našega lokalnega vesolja, gre tu za precej bolj burno zvezdno dogajanje, ki ponov

Vsak dan od 20 do 40 odstotkov bakterijske biomase pobijejo virusi. Zato imajo ključno vlogo pri kroženju organskih snovi, pomembno pa vplivajo na samo vedenje bakterij. Te se pred virusi na različne načine branijo in razvijajo vedno nove obrambne strategije. A po drugi strani lahko številni virusi, bakteriofagi, s svojimi gostitelji tudi uspešno sobivajo, sočasno pa na različne načine vplivajo na njihovo vedenje, vplivajo na komunikacijo bakterij in jim celo pomagajo pri medsebojnih spopadih. Zapletene odnose med virusi in njihovimi gostitelji smo šele dobro začeli odkrivati. A poznavanje teh interakcij bi lahko omogočilo tudi nove pristope k boju s škodljivimi sevi bakterij. S sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta za raziskovalce na začetku samostojne kariere v višini 2,2, milijona evrov se bo doc. dr. Anna Dragoš z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani v projektu Phagecontrol posvetila prav vprašanjem, kako se vedenje in lastnosti bakterij spreminjajo, ko se v njihovo DNK integrirajo virusi. »Vir

Pajki so vsestransko zanimiva bitja. Stari so najmanj tristo milijonov let in vsaj toliko je stara tudi njihova svila. Čeprav se je svila evolucijsko pojavila večkrat, najbolj poznana pa je seveda tista, ki jo za svoje kokone predejo ličinke metuljev sviloprejk, so pajki edini, ki svilo uporabljajo v vseh stadijih življenja. Mladi pajkci se s pomočjo svilenih jader selijo na nova območja in lahko tako prečkajo celo širne oceane. Svilo pajki uporabljajo še za komunikacijo, obrambo, pri razmnoževanju in seveda za lov. Pajki imajo tako več tipov svile. Najmočnejša med njimi je tista, ki mora prestreči kinetično energijo letečega plena, in prav tu srečamo najmočnejši znani biološki material, kar ga poznamo. »Danes ni problem biotehnologom narediti genetsko modificiranih mikroorganizmov in dobiti pajčje predivo v tekoči obliki, v nekakšni juhici po domače rečeno. Tudi pajek ima v svojih žlezah predivo v tekoči obliki. Glavni izziv danes je, kako spraviti to tekoče predivo v obliko niti, da ima ta nit potem še ve

Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja

Napovedi, da utegnejo kvantni računalniki povzročiti določen pretres v naših digitalnih življenjih, predvsem zaradi ranljivosti zdajšnjih metod šifriranja digitalnih podatkov, poslušamo že vrsto let. A če sodimo po memorandumu Bele hiše, ki je prejšnji teden ameriškim zveznim agencijam naročila, naj se lotijo prehoda na postkvantno enkripcijo in se tako zaščitijo pred prihodnjimi vdori kvantnih računalnikov, lahko upravičeno domnevamo, da je t. i. druga kvantna revolucija zdaj res že pred vrati. S kvantnimi računalniki si prazaprav že danes pomagajo pri raziskavah. Denimo pri raziskavah kvantnih materialov, ki veliko obetajo kot ultrahitri spominski elementi za kvantne računalnike prihodnje generacije, katerim se posveča prof. dr. Dragan Mihailović, vodja odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" s svojo raziskovalno skupino. Katere so torej ključne težave pri zasnovi kvantnih računalnikov in kako daleč je njihov razvoj? Česa so zmožni današnji kvantni računalniki in kje utegnemo biti čez le ne

Po 11. septembru je bil Afganistan v samem središču pozornosti svetovnih pa tudi slovenskih medijev. 20 let smo zavzeto spremljali tamkajšnjo vojno, spremljali smo tamkajšnjo politiko in, jasno, trpljenje milijonov navadnih Afganistank in Afganistancev. No, potem pa so poleti 2021 Američani sklenili, da svojih ciljev v nesrečni državi očitno ne bodo mogli nikoli doseči, in se po dveh desetletjih okupacijske prisotnosti naposled umaknili. Skupaj z njimi so odšli tudi mediji in vsi skupaj smo se začeli posvečati drugim krizam, s covidom, vojno v Ukrajini ter energetsko in prehransko draginjo na čelu. Afganistan nas je kratko malo prenehal zanimati. Vseeno pa to še ne pomeni, da se tam ne dogaja nič več pomembnega ali da nam je za usodo tega konca sveta lahko vseeno. Kaj moramo torej vedeti o Afganistanu danes in kdo nam lahko tamkajšnje razmere predstavi, če tega ne počno več novinarke in novinarji? – V slovenskem okolju je to gotovo lahko gost tokratnih Podob znanja, filozof in raziskovalec na Inštitutu za kri