Razgledi In Razmisleki

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni g

Severnoirski režiser Marko Cousins je za svoj dokumentarec Nenaden uvid v globlje stvari na 58. festivalu v Karlovih Varih prejel glavno nagrado – kristalni globus. Film se posveča britanski abstraktni umetnici Wilhelmini Barns-Graham in prav o njej ter nagrajenem filmu se Mark Cousins in Petra Meterc največ pogovarjata.

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA

Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. Slovenska kulturna akcija je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V njej so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je konec leta 2019, kmalu potem ko je prevzel vodenje te organizacije, Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damijanom Ahlinom.

Ameriški pesnik, pisatelj, esejist in profesor Sydney Lea, rojen leta 1942, je avtor šestnajstih pesniških zbirk – prvo, Iskanje utopljenca, je izdal leta 1980, najnovejša je izšla lani. Za poezijo je bil tudi nagrajen, bil je pesnik lavreat države Vermont. Leajeva poezija je pogosto pripovedna, povezana z naravo, ki je pesniku posebej blizu. O njegovem razumevanju poezije in narave se je s pesnikom Sydneyem Leajem lani jeseni pogovarjal slovenski pesnik in prevajalec Marjan Strojan. Pesnikov ne druži samo poezija, temveč tudi prijateljstvo – in tako je nastal zanimiv umetniški dvogovor. Bralca: Renato Horvat in Igor Velše. Tonski mojster: Franci Moder.

Med gosti prireditve Svobodna Palestina, ki je maja v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v Ljubljani, je bila tudi palestinska pisateljica in arhitektka Suad Amiry. Znana je tako po svojem konservatorskem delu na področju kulturne dediščine v Palestini kot tudi po svojih leposlovnih knjigah; v slovenščino je njeno knjigo Kapučino v Ramali leta 2005 prevedla Duša Zgonec Hibon. S Suad Amiry se je ob njenem obisku Ljubljane pogovarjala Petra Meterc. Brala je Lidija Hartman, oddajo je posnel Gašper Loborec. Foto: Architecture and Representation: the Arab City / Columbia GSAPP

Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič. Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.

Pobude, da bi po znanju lahko segala splošna javnost, so se zgostile v 18. stoletju, v času razsvetljenega absolutizma, ko so začele vznikati javne knjižnice. Licejska knjižnica, predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice, je bila neformalno ustanovljena že leta 1774. Začetna zbirka 637 knjig, rešenih iz požara v Jezuitskem kolegiju, je prerasla v današnje tri milijone knjižnih del, periodike, letakov, rokopisov, multimedijskega gradiva in sive literature. Ob 250-letnici je predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar na slavnostni akademiji NUK-u izročila odlikovanje red za izredne zasluge, odprli pa so tudi začasno razstavo z naslovom Hranimo misli – že 250 let in jo pospremili z monografijo. Osredotoča se na poslanstvo, ki ostaja skozi zgodovino knjižnice enako, torej zbiranje, hranjenje in posredovanje gradiva, poudarja Helena Janežič, skrbnica Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu ter soavtorica razstave. Pogovarjali smo se z njo in z ravnateljem NUK-a, Viljemom Leban

Dokumentarni film je v zadnjih letih v velikem vzponu: vedno pogosteje se pojavlja tako v redni kinematografski distribuciji kot med nagrajenci največjih svetovnih filmskih festivalov. Med imeni, ki so uspešna in prepoznavna v mednarodnem prostoru, so tudi slovenska: Petra Seliškar, Matjaž Ivanišin, Rok Biček, Haidy Kancler, Marija Zidar, Siniša Gačič, v zadnjem času pa tudi številni mladi avtorji in avtorice, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu napovedujejo lepo prihodnost. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, ter dokumentaristko in ustanoviteljico festivala MakeDox, Petro Seliškar. Ta je povedala, da dokumentarne filme na festivalu MakeDox v Severni Makedoniji množično gledajo predvsem mladi; da je tej generaciji dokumentarni film veliko bližje kot fikcija. Morda zato, dodaja Nataša Bučar, ker je bližje vsebinam, ki jih tudi sami spremljajo na družabnih omrežjih. Gre za dokumentarne posnetke, ne igrane, celo fikcija po njenem išče načine, kako posta

13. maja 2024 je umrla Alice Munro, kanadska pisateljica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 2013. Rodila se je leta 1931 v kraju Wingham v Ontariu in prvo kratko zgodbo napisala še kot najstnica, zavzeto pa je začela pisati in objavljati, ko je imela trideset let in si je s težavo trgala čas od gospodinjskih opravil. Prvo knjigo je objavila leta 1968 in dobila zanjo največjo kanadsko književno nagrado, potem je na vsakih nekaj let objavila novo knjigo kratkih zgodb in ves čas dobivala različne nagrade, nazadnje še največjo, Nobelovo. Alice Munro je tudi med Slovenci zelo priljubljena pisateljica, prevedenih imamo pet knjig njenih kratkoproznih besedil. Oddaja o veliki pisateljici, ki jo je leta 2007 pripravila Katarina Mahnič - kot hommage »umetnici sodobne kratke zgodbe,« - tako so zapisali v utemeljitvi Nobelove nagrade.

Sredi aprila je bila v Kinodvoru projekcija filma z naslovom Wil režiserja Tima Mielantsa z letnico 2023, posnetega po romanu pisatelja Jeroena Olyslaegersa. Slovenci ga poznamo po knjigi z naslovom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda. Wil je ime osrednjega protagonista, mladega moškega, ki se med drugo svetovno vojno in nacistično okupacijo pridruži policiji v Antwerpnu in je ujet med skrajnosti vseh vrst od kolaboracije do pripadnosti osvobodilnemu gibanju. Knjiga, sicer izjemna uspešnica, ki je pisatelju Olyslaegersu prinesla štiri najprestižnejše flamske literarne nagrade, to pomeni tudi velik prodajni uspeh, in je prevedena v več jezikov, odpira veliko vprašanj. Tadeja Krečič se je z Jeroenom Olyslaegersom po projekciji v Kinodvoru pogovarjala prav o pogosto zamolčanih straneh zgodovine, ki pa tako ali drugače najdejo pot do literature ali filma, umetnosti, skratka.

Med gosti letošnjega srečanja pisateljev PEN na Bledu je bil tudi čilski pesnik Germán Rojas, ki je predsednik PEN-ovega odbora Pisatelji za mir. Zaznamujejo ga težke življenjske izkušnje, tudi nasilje Pinochetove diktature in izgon. Bereta Mateja Perpar in Renato Horvat. Ton in montaža Gašper Loborec. Foto: https://www.penwritersforpeacecommittee.com/our-team

Gostja letošnjega festivala Fabula ruska pisateljica in pesnica Marija Stepanova v svojih esejih in v pogovoru govori o življenju v izgnanstvu, o velikem vplivu, ki jo je nanjo imela Marina Cvetajeva, o svojem ustvarjanju, ki se v zadnjem času, ko živi v Berlinu, od poezije bolj pomika proti prozi. Avtor in prevajalec Tomaž Gerden, bralka Ana Bohte, ton in montaža Mirta Berlan.

Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

V začetku aprila je v Gradcu potekal festival avstrijskega filma Diagonala, ki je kot vedno tudi letos ponudil na ogled novo bero avstrijskih filmov vseh žanrov in dolžin, pa tudi nekaj retrospektivnih sekcij. Avstrijski igrani film se lahko ponaša z avtorji in avtoricami, ki sodijo med velika imena filmskega sveta – pomislimo na Michaela Hanekeja, Jessico Hausner, Ulricha Seidla, Veroniko Franz in Severina Fialo. Avstrijci pa imajo tudi več avtorjev dokumentarnega filma, ki uživajo mednarodni sloves… med temi sta Nikolaus Geyrhalter in Ruth Beckermann, ki sta na letošnji Diagonali predstavila svoji novi deli Zaustavitev (Stillstand) in Favoriten. Lahko bi rekli, da filma ponujata dva pogleda na Dunaj – Ruth Beckermann je svoj pogled usmerila v dunajski šolski sistem, Nikolaus Geyrhalter pa je snemal dogajanje na Dunaju v času covida. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovora z avtorjema, ki ju je posnela Tesa Drev Juh. Bereta Lidija Hartman in Igor Velše, ton in montaža Maks Pust.