Val 202 - Soundcloud

Kot vsako leto je bilo veliko ugibanja, a vendar smo dobili zmagovalca. 63. Evrovizija se seli na Portugalsko. Ker cirkus tudi preseneča. Nikoli ni gledal prireditve, potem je zmagal. Salvador Sobral!

Kijev izven evrovizisjkih prizorišč nima veliko skupnega z Evrovizijo. Na klepet o mestu vas vabi Slovenec Anže Jereb, ki živi v Kijevu že 15 let.

Foto: osebni arhiv

Celoten pogovor z Borisom Vezjakom by Val 202 - RTV Slovenija

Salvador Sobral in Omar Naber (foto: Val 202) V evrovizijskem Kijevu najbolj izstopa neevrovizijski Portugalec, ki velja za favorita. Stavnice napovedujejo najvišja mesta še Italiji in Bolgariji.

Omar Naber po prvem polfinalnem večeru v Kijevu: "Nisem razočaran, ne moremo tekmovati z državami, ki jemljejo tole zelo zares z zelo veliko denarja." Navijači Slovenije v Kijevu. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Zasavski glasbenik Siter bo tokratni gost Jureta Longyke. Pevec skupine Nevember 1 je lani izdal svoj avtorski prvenec "Kompilacija največjih hitov". Poleg tega bomo 16. maja deležni še akustično preoblečenih skladb matične skupine ter nekaj bluesa.

Se Omar Naber spogleduje s finalom? Evrovizijsko razglednico iz Kijeva pred prvim polfinalnim večerom pošilja Maruša Kerec.

Neformalno izobraževanje postaja vse bolj pomemben dejavnik pri zaposlovanju pri mladih in odraslih. Po najnovejših podatkih je v Sloveniji v kakršni koli obliki izobraževanja sodelovalo skoraj 12 odstotkov odraslih, starih med 25 in 64 let, kar je malo več, kot je evropsko povprečje. Smo pa glede na leto 2010 precej nazadovali, saj je bilo tedaj v izobraževanje vključenih več kot 16 odstotkov Slovencev. Pomembnosti neformalnega izobraževanja se zaveda tudi fizioterapevtka Irena Hudej, ki kljub zaposlenosti veliko časa namenja dodatnemu izobraževanju. Čeprav se je že v osnovni šoli odločila, da želi postati fizioterapevtka, pravi, da idealnega poklica zase še ni našla. Irena Hudej bo pojasnila tudi, kako se je na trgu dela znašla z eno najbolj zaželenih izobrazb in kakšne izzive si postavlja.

Kako se znajti na trgu dela, če te zanimajo tako različne smeri kot sta biologija in kiparstvo ter bi rad to vzajemno tudi združil v zaposlitvi?

Če želimo zares postati upoštevanja vreden partner v EU, se moramo aktivno vključiti v nekatere za EU ključne razprave na evropski ravni, a istočasno pomesti pred domačim pragom. To je glavno sporočilo zavoda Evropa misli, središča evropskih idej, kjer so ob 13. obletnici članstva Slovenije v EU pripravili tudi 13 priporočil. Foto: Osebni arhiv - Dragan Barbutovski

Na vrsti je še zadnji del raziskovalne zgodbe Vala 202 o napotenih delavcih, v kateri smo v naslovni vlogi spoznali delavca iz Bosne Sinišo Marinkoviča. V naslednjih minutah bomo potipali na strani tistih, ki se ukvarjajo z nadzorom, in preverili, ali so na obzorju zakonodajne novosti, ki bi zajezile problematiko napotenih delavcev. Kot boste slišali, je ironično predvsem to, da države izvoznice delovne sile same nočejo pristati na pravičnejše plačevanje delovne sile po Evropi, saj da to po njihovo škoduje konkurenčnosti. Med birokratske mline gremo torej …

Kot rečeno, gremo zdaj po Siniševi sledi v nekaj več kot tisoč kilometrov oddaljeni Hannover. Naša ekipa je na licu mesta preverila, v kakšnih razmerah naj bi tedaj živel in delal. Je sistem dela in nadzora v Nemčija res tako urejen, kot se na prvi pogled zdi, in zakaj ji dejansko ustreza izkoriščanje tuje delovne sile? Več pa tudi o posebnem statusu, ki si ga je skozi leta med državami izvoznicami delovne sile v Evropi ustvarila Slovenija.

V naslednjih minutah pa o tem, kako lahko birokracija človeku zagreni življenje. Siniši, o katerem govorimo v današnji posebni radijski različici raziskovalnega podkasta Vala 202, od leta 2015 ni več enostavno prečkati schengenske meje. Razlog tiči v drobni zaznambi v njegovem potnem listu. Nemčija ga je namreč tedaj vpisala v svoj policijski sistem, razlog pa naj bi bilo delo na črno. Le da sam o tem ni nič vedel. V Hannover se je namreč odpravil s poštenimi nameni, nazaj v Slovenijo pa vrnil kot kriminalec.

Siniša Marinković je v Slovenijo prišel leta 2006. Najprej je delal v okolici Ljubljane, obnavljali so sakralne objekte. Plačilo ni bilo veliko, a redno. Delodajalec je bil korekten in človeški. A Siniševe hčere so začele s študijem, Evropa je gospodarsko cvetela, gradilo se je … Bilo je veliko možnosti tudi za delo v Avstriji in Nemčiji, zato je Siniša želel zaslužiti več. Našel si je delodajalca z območja Celja, s katerim so odšli delat v Avstrijo, a je posel propadel in vrnili so se v Slovenijo. Tu pa se je začela kalvarija.

V prvem delu zgodbe o napotenih delavcih z Balkana smo spoznali našega glavnega junaka Sinišo, ki je doma iz Bosne in Hercegovine. In prav iz te države prihaja k nam največ delavcev. Odpravili smo na podeželje Bosne in Hercegovine, tudi v rojstni kraj Siniše Marinkovića in naprej proti Sarajevu. No, začenjamo pa v slovenski prestolnici …

Siniša Marinković, 50-letni delavec iz Bosne in Hercegovine, je kot napoteni delavec v tujini in tudi med delom v Sloveniji izkusil ves spekter izkoriščevalskih praks. Ob robu praznika dela je njegova pripoved jasen dokaz, da pravično plačano in spoštovano delo še zdaleč ni samoumevno in da lahko boj zanj močno zaorje v človekovo dostojanstvo. O tistih, ki jih dostikrat ne opazimo, bo govor v nadaljevanju. Tistih, ki nam zidajo hiše, čistijo pisarne … a so pogosto nevidni, kaj šele slišani.

Siniša bi lahko bil Sizif. Tudi po 12 ur na dan je garal na gradbiščih v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji in Belgiji, a je bilo njegovo delo brez smisla in poštenega plačila. Siniša je doma iz Bosne in Hercegovine, je le eden od številnih migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih prebrisanost delodajalcev, neučinkovit nadzor, splet okoliščin in tudi njihova naivnost pahnili na rob preživetja. Skozi konkretno življenjsko zgodbo opozarjamo na zakonodajne, poslovne in človeške slabosti usod sodobnih Sizifov, katerih skale se iz fiktivnih evropskih sanj vedno znova skotalijo k vznožju človeškega dostojanstva … Siniševo delo in življenje sta ilustrativen primer tragike številnih delavcev, ujetih v usode lažnih obljub in izgubljenih sanj. Sizifovo delo obstaja tudi v 21. stoletju.

Še sveži podatki statističnega urada pravijo, da je več kot polovica delovno aktivnega prebivalstva v Sloveniji občinskih migrantov. To pomeni, da se vozijo na delo v drugo občino. Največ, kar 117 tisoč, se jih vozi na delo v Ljubljano. Med občinskimi migranti je tudi Tanja Kastelic, ki se vozi na delo iz Ilirske Bistrice na Kozino. Foto: Tina Kosec/BOBO

Podatki statističnega urada kažejo, da je lani polovica mladih, ki so delovno aktivni, opravljala delo, ustrezno stopnji njihovi izobrazbi. Več kot 60 odstotkov mladih, ki so končali študij, meni, da izobrazba, ki so jo dosegli, ustreza njihovi zdajšnji zaposlitvi. Med njimi ni Katje Romih, ki je kot otrok želela postati frizerka. Študirala je kulturologijo in med študijem delala v muzeju, potem je bila eno leto brezposelna, vrniti pa se je morala tudi iz Ljubljane domov v Šmarje pri Jelšah. Katja je del svoje neformalne izobrazbe pridobila tudi pri projektu Ključ, pri katerem so mlade poskusili opremiti z znanjem in veščinami, ki jih gospodarstvo razume kot ključne. Kako in kje ji je zdaj uspelo dobiti zaposlitev?